Da tja in samo tja v celoti spada Rupel, je pa seveda že dolgo jasno. Kako se okrog tega že dve leti nespretno vrti Rop kot maček okrog vrele kaše (čeprav, resnici na ljubo, res močno zvezanih rok zaradi Drnovškove dediščine), pa je drugo vprašanje, pač del naše tranzicijske politične (ne)kulture oziroma (ne)razvitosti. Da ga ni odstavil vsaj ob zadnjih incidentih s Cerarjevo, je močno zmanjšalo Ropovo kredibilnost, ne Ruplove ‐ če ga ne bo niti sedaj, utegne biti to zadnji žebelj na krsti, v kateri bo pokopana njegova politična kariera.