In če je denimo za Nika Grafenauerja napis na Sabotinu le dokaz, da velja parola Po Titu Tito, bi nemara lahko trdili, da tudi disidentje takratnega režima še vedno trajbajo isto pesem kot leta 1970. Tito naj bi izginil iz slovenskega zgodovinskega spomina oz. bi smel biti označen le kot diktator ali kot »izjemno inteligenten ključavničar, ki si je za svoj ključ izbral tudi pravo ključavnico«, kot ga je označil Grafenauer. Morda je res neprimerno, da se zgodovinski lik vpleta v vsakdanje politikanstvo. A taki pač smo.