Maestro s publiko vmes ni komuniciral, mogoče je kdaj samo malo zakašljal, inštrumente pa je menjaval z rotiranjem okrogle mizice na svoji levi, tako da mu dolgo ni bilo treba niti vstati s stola. Skladbe niso bile predolge in nikakor prekomplicirane, zaporedja preprostih osnovnih tonov, vsake toliko so bile pospremljene z besedili, praviloma nikoli zares prekinjenimi sekvencami harmoničnega ječanja. Občinstvo med štikli ni ploskalo, saj je bilo v imenu neprekinjenega meditativnega potenciala tako tudi naprošeno, prav tako je tisti