Enkrat sem se sprehajal po praznih ulicah v starem Bamu, tam zgoraj v severnem delu tega mesta mrtvih, tik pod tisto hudobno utrdbo, kjer se je v blatne hiške že krepko zajedel črv časa. Čeprav je bilo še jutro in do poldneva še daleč, je nebo nad puščavo že postalo bleščeče belo, le še tam daleč, kjer se je dotikalo obzorja, je bilo moč opaziti anemično bledikasto sinjino. Sonce pa je žgalo in počasi, a brez milosti krušilo tanke skorjice blata s prepečenih žoltih sten.