Vedno, tudi v najbolj prestižnih filmih a la Quo Vadis? (1952), Mi nismo angeli (1955), Spartak (1960, stranski Oskar) in Topkapi (1964, stranski Oskar), je namreč ustvarjal vtis, da je v svojem filmu - in da sliši studijski smeh. Šel je za njim - in postal nekaj utečenega in samoumevnega, del folklore, hišni ljubljenec, bolj vrtni palček kot strašilo, junak križank, matinejska atrakcija. Če si pogledal v enciklopedijo, si zraven gesla igralec našel njegovo fotko.