Priznati je pač treba, da oba zelo (ampak res zelo) rada tu in tam srkneva kakšno pivo. Ampak iranska meja je bila le še par deset kilometrov pred nami in mi smo kanili za dlje časa pogrezniti se v to strogo islamsko deželo, tam se pa za tovrstne napitke lahko samo pod nosom obrišeš. Sploh smo se pa že nekaj sto kilometrov mučno prebijali čez napol prohibicijski turški jug in lagodni časi, ko so nama v prostornem hladilniku našega kombija neprestano mamljivo cingljale rosne steklenice efesa in ko je bila mimo oken bežeča, sicer sparjena in prašna pokrajina še posebno sveže oživljena z dolgimi požirki mrzlega pira, so pač že davno minili.