Edino, kar lahko odkrivamo v tem čudaškem svetu, je perverzna skrb za drugega. Mar ni s to perverzijo presijana tudi aktualna mežiška zahteva, da mora država odvzeti državljanstvo nekemu tipu, ker je državljan K., ki ga dobro pozna in ve vse o njem, skupaj s svojimi somišljeniki ugotovil, da si ta pokvarjena duša česa takega, kot je slovensko državljanstvo, ne zasluži? Mar to, da je politika temu - in nobene drugemu - glasu prisluhnila in ga je potem pri sesuvanju postave in ljudi uporabljala za edino pravo resnico, ne razkriva barbarske narave politike, ki ji je glas ljudstva pomembnejši kot glas razuma?