V njej obstaja poseben odnos do tega, kar danes imenujemo nestrpnost (koncept, ki izhaja iz novoveške tematizacije »tolerance« v protestantskih okoljih t.i. Zahoda). Nestrpnost je razumljena povsem sprenevedavo, in sicer kot rastlinica, ki menda raste kar sama od sebe in jo posledično uvrstijo med nekakšen plevel, ki da je priromal od nikoder. Ko se tovrstna skupnost modernizira in namesto nekdanje vaške/ruralne skupnosti nastopi fina »družba«, ta seveda avtomatično ne pripelje niti do sveta ali svetov niti ne ustvari svetnosti.