Vse pa so imele nekaj skupnega ‐ globoko so bile zapete v težak, z vodo prepojen les, skupaj s po nekaj metri plapolajočega, skoraj nevidnega laksa. Starejšim se je po prepereli plastiki in oksidirani kovini videlo, da so v lesu ujete že celo večnost, druge so bile še čisto nove in na najbolj sveži med njimi je bila pripeta in z najlonsko vrvico trdno privezana še pred kratkim živa riba. Vse te vabe in ostre konice velikanu niso bile več nevarne, toda vedno znova so se pojavljale nove.