Potem sem tako za pomiritev po vsem naporu srknil še kozarček ali dva navadnega, tistega domačega, s katerim so proslavljali Martina drugi obiskovalci, in zrl z balkona dol v črno zmedo plesalcev, ki so tam spodaj brbotali kot vrela plastična masa. Kajti ko šopajo Frajkinclarji, plesalce pograbi nekakšna sla, da se pričnejo sprijemati v verige in držeč za rame svojega predhodnika spretno vijugajo med onimi, ki sami ali v paru plešejo na mestu. In tako sem z višine buljil v kakšne tri ali več takih podolgovatih sprimkov, od katerih je eden vijugal v to smer, drugi pa v drugo, vse pod menoj pa je histerično migalo in pričelo se mi je malo vrteti.