Sprejeli so jo le kot osnovo, odporno proti oni ušji nesnagi, na njej pa so se potem razbohotili cepiči tako imenovanih »žlahtnih« sort. Vendar so opojni šmarjakov vonj, prijetno in slastno pitje ter neizmerna in dolgotrajna zadetost vse globlje lezli v srca pivcev in pričeli celo resno ogrožati ugled slovečih štajerskih vin. Medtem ko so se oni resni žlahtnitelji s svojimi razvajenimi trski ubadali z nadlogami, kot so trtna plesen, peronospora ali oidij, za katerih zatiranje so morali po brajdah razbrizgati na tone modre galice in drugih dragih škropiv, si ubožni kmetiči tega razkošja enostavno niso mogli privoščiti.