nova beseda
iz Slovenije
Polet - priloga Dela, leto 2008, poved v sobesedilu:
Federer si je seveda želel, da bi on stal na Samprasovem mestu, da bi ga po rekordni šesti zaporedni wimbledonski zmagi in trinajsti na turnirjih za grand slam slepile bliskavice fotografskih aparatov, a bi vseeno zrl skozi njih, mimo Björna Borga in njegovih pet zaporednih wimbledonskih naslovov, sam, on, teniško božanstvo. Namesto tega je stal, gotovo po najhujšem porazu v karieri, s tistim malim krožnikom, ki ga dobi poraženec v moškem finalu, in ga je vseeno tako pokončno sprejel ter gledal Rafaela Nadala, kako se ‐ obsijan ravno s tisto čarobno svetlobo nekega z dežjem opranega odhajajočega velikega poletnega angleškega dne, med katero so se mešali odsevi žarnic iz komentatorskih boksov in bliskavice fotografskih aparatov ter lovili zgodovino in teniško nesmrtnost ‐ sprehaja po strehi nad komentatorskimi boksi, ki je tokrat povezala družino Nadal iz Manacorja na Mallorci in kraljevo družino, in na hitro ureja vtise po veliki zmagi, gotovo največji v
karieri. In nekako mu ni šlo v račun, Federerju, da se je tokrat najintimnejši stadion na svetu poklonil nekomu drugemu, da se je eden največjih in najrazburljivejših dvobojev v zgodovini finalov na turnirjih za grand slam končal z zmago nekoga drugega, da je v resnici igral dva dvoboja v enem in oba izgubil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani