nova beseda
iz Slovenije
Polet - priloga Dela, leto 2008, poved v sobesedilu:
Videl sem jo pri Rogerju Federerju, ko je oblečen v nedolžno belo plesal po še deviški wimbledonski travi in so mu včasih uspevali tako čudoviti, tako nemogoče dobri udarci, da je tudi njemu, popolnemu športnemu estetu, šlo na jok od vzhičenosti, morda od zavedanja, da so taki trenutki redki in podarjeni le najboljšim, zelo verjetno v duši povsem nepokvarjenim ljudem. Videl sem jo pri Bodeju Millerju, temu mojstru življenja, temu drznemu izzivalcu smučarske usode, ko je čez rob mogočega drvel po že povsem razriti slalomski progi v Schladmingu in ni čisto nič pomišljal, ne, niti najmanj ne, ampak je zrl v luknje, iz katerih si ga včasih komaj videl, in se po njih premetaval z največjim užitkom, hvaležen pravzaprav, da so mu ponudile tako nenavaden izziv. In kdo bi si mislil, jaz gotovo ne, da bom vrhunec vsega ali pa nekakšen nenavaden časovni prerez doslej videnega doživel v gledališču Rossetti v Trstu, kjer je konec prejšnjega tedna gostoval Alvin
Ailey American Dance Theatre in so se največji mojstri modernega plesa, a ne popačenega, ampak tehnično dovršenega, predstavili v dve uri dolgem spektaklu, katerega vrhunec je bil drugi del, imenovan, ne naključno, Ljubezenske zgodbe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani