Že dejstvo, da je na primer neka »demonstracija« organizirana kot »umetniška akcija«, funkcionira kot institucionalna zaščita, ki »demonstraciji« vnaprej jemlje subverzivni politični naboj.) »Prestop v realnost« se tako v tovrstnih praksah pravzaprav zlahka transformira v eskapizem ‒ v izognitev tistim neznosnim napetostim, s katerimi se neizprosno soočimo v strukturi nekega umetniškega dela, kakršno je na primer Brechtova pesem.
Brechtova pesem nikakor ni napisana iz pozicije, v kateri bi si pesnik domišljal, da lahko ta pesem nadomesti revolucionarno delovanje »zunaj« svojega lastnega prostora ‒ in prav v tem s svojimi nepopustljivimi notranjimi napetostmi evocira njegovo nujnost.