Ponekod v švicarskem Engadinu in francoski Savoji se žametno zelene gmote mogočno dvigajo naravnost z ravnin; okrog prelaza Veliki Sv. Bernard so skalnate in gole, kot bi jim kdo odrl kožo. Celo njihova imena -- Eiger, Jungfrau, Matterhorn -- nas zbodejo pri srcu kot imena vojaških regimentov. A kljub vsemu trušču, ki so mu izpostavljene, je njihovo bistvo tudi mehko in lirično: nežno potrkavanje škornjev ob lesen prag, ko z njih otresamo sneg, ali pa skrivnostna svetloba v gorah, ki jo bolj občutimo kot vidimo, in ki jo je ameriška pesnica Gwendolyn Brooks imenovala “mogočni sij”.