Kljub temu se je morala pri sedemnajstih poročiti z bratrancem iz prvega kolena, z moškim, ki ga je komaj poznala, z moškim, ki ga je želela vzljubiti, a tega preprosto ni mogla. Za Renu je večina dogovorjenih zakonov oblika “uradno dovoljenega posilstva”. Renu je upala, da se bo sčasoma naučila ljubiti moža, a leta so minevala, ljubezni pa od nikoder. Dlje ko sta bila poročena, tem manj je čutila do njega, dokler ni bila naposled povsem izpraznjena, izčrpana, zagrenjena, skrivala se je za zavesami pritlične hišice moževih staršev in hrepeneče opazovala par na sosednjem balkonu.