Zdaj poanta je v tem, da recimo, če je subjektivna oblika nasilja, so nasilja, kjer takoj vidimo nosilca, ga je mogoče s prstom pokazat, stvar kot rečeno zgleda zelo spektakularno, pa je objektivno nasilje nasprotno tisto, ki zagotavlja vzdrževanje samega nekega statusa quo. Se pravi, če subjektivno nasilje ponavadi razbijemo na ozadju neke recimo domnevne točke harmonije mirnega sožitja družbe, ki ga potem prekine ta vdor tega subjektivnega nasilja, pa definira objektivno strukturno nasilje kot nasilje, ki je potrebno za samovzdrževanje te navidez naravno obstoječe harmonije sožitja. Skratka zato, da sistem sploh je v ravnovesju, je že potreben določen pritisk, določeno nasilje.