Kar je pri knjigi zelo pomembnega, je to, da se avtor izredno zoperstavlja temu, da bi črno belo razlikovali med živimi in mediatiziranimi izkušnjami, poudarja ne samo to, da je oboje v sodobni kulturi izrazito prepleteno, ampak da je tudi vključeno v isto kulturno ekonomijo. Poglejmo torej zgodovinsko tole malce. 20. stoletje prinese radio, televizijo in druge medije in zdi se, kot da se je v tiste žive dogodke, koncerte, plese, gledališče, nekako vsilila tale mediatiziranost. Kot da je to prišlo in posililo dejansko vse ostale in s tem odvzelo neko prvinskost, neko pristnost, neko intimo.