Takrat pa niso pisali v Afriki, zlasti ne pesniki, tja so hodili avanturisti, mogoče kakšen žurnalist, kraljevi angleški uslužbenci, pa še takrat so se že začele prve vstaje, tako delavske, komunistične proti imperialističnim silam, osamosvajali so se med seboj, vojskovali črnci in vse to Zupan komentira.
Nemiren, kritičen, zajedljiv, nežen, ranljiv- vse to je Vitomil Zupan v svoji poeziji. Bil je pokončen, samosvoj človek, nepripravljen na kompromise, vrtajoč vase, sprašujoč se o naravi lastnega jaza.