In tako me je povabil proti koncu 60. let naj doktoriram čim prej in takoj nato seveda me je pritegnil na oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, ker smo bili potem vsi trije drug ob drugem, seveda Ocvirk rahlo bolan ali precej bolan, Dušan Pirjevec tudi proti svoji bolezni, jaz še kolikor toliko zdrav, ampak moram reči, da smo se zelo dobro razumeli, vsaj tako javno.
Med Ocvirkom in Pirjevcem je bil stalen konflikt, ki pa se v moji navzočnosti ni kazal in mislim, da sem deloval dosti ne samo pomirjevalno, ampak povezovalno med njima, s Pirjevcem sva se pa itak zelo dobro razumela tako, da ni bilo nobenih problemov. Moram reči tudi, da se je Ocvirk v tej fazi izkazal seveda kot načelni nasprotnik Pirjevčeve smeri, ampak da je bil do njega vendarle zelo korekten in lojalen, vendarle sta bila prej družabnika, prijatelja.