Ne samo groza in strah, tudi veselje in radost dajeta utrip dihanju človeške duše. Toda, če je vzhičenost človeške duše v svoji ekstazi skorajda ustavi notranji čas in človeka potisne v večni sedaj, tja onkrajšnje časovnosti, ga v iskanju smisla vseh teh doživetij znova pelje v intimno doživljanje časa. Zakaj?