Jaz bi dejala nekoliko drugače, na malo bolj praktičen način. Če bi gospoda, ki odločajo o vojnah, na politični ravni, finančni ravni, gospodarski ravni, in tu mislim na vse predsednike vlad, držav, ministre, vse druge, ki jih mnoge med njimi dobro poznam, šli v vojno in če bi njihovi otroci bili tisti, ki gredo na bojišča, če bi njihove žene morale krvaveti in doživljati tisto, kar druge matere in žene, sestre doživljajo, danes v Iraku, nekoč pred 10, 15 leti pri nas, pred našim pragom, da ne govorim o Vietnamu in vseh drugih vojnah, ki so se zvrstile v 20. stoletju, zlasti po II. svetovni vojni, če bi vsa ta gospoda bila v vojnah, na bojnih črtah, bi kmalu končali z vojnami. Ampak sedeti v zelo razkošnih palačah, bankah, in odločati o vojnah, je čisto druga stvar.