Jaz sem samo hotel vprašati, kakšno bi bilo fiziološko razumevanje tega strahu ali pa nedojemanja dotikanja?
Fizioterapevti smo tako vezani, naše delo je tako vezano na dotikanje in je v veliki meri vezano na kontakt v tem najbolj intimnem prostoru, tako, da se mi pravzaprav z osebami, ki imajo tako izrazite težave, da ne dovolijo dotika, praktično ne srečujemo, ker pomeni priti v nek terapevtski odnos, se v veliki meri lahko predvideva, da bo povezan z dotikanjem, z vodenjem, s postopki, ki to potrebujejo. In v tem primeru terapija sploh ni možna, kajne?