Literatura, mislim da po eni strani velikokrat govori o šahistih, po drugi pa drugi strani pa redko na prizemljen način, ki bi po eni strani upošteval to njihovo izjemnost, po drugi strani pa poskušal pokazati tudi realne okoliščine te izjemnosti. Skozi šah pride analitičnost, kot neka kvaliteta človeškega mišljenja najbolj do izraza. Ampak ta analitičnost se mi zdi, da potem nekako se začne podvajati in se razpotegne v neko neskončnost, kot da je neka nevarnost v tem.