Že znotraj samega mesta. Govorim o tistih, ki nimajo prave možnosti, da bi šli ven, o tem govori fenomen vrtičkarstva, v katerem ljudje najdejo morda izgubljenost, spontanost, morda izgubljeno izvirnost bivanja, ki ni vpeta v pridobitniške kontekste, v kontekst konzuma, storilnosti in podobno, kjer lahko preprosto goji rože, rastline, zelenjavo, ne da bi prodajal, zgolj iz ljubezni do rastline, kjer se prepušča temu, kar dela narava in samega sebe ne vsiljuje kot gospodarja, ni gospodar narave, prepušča se njej kot taki. Zanimivo je, da urbano okolje ne ustreza tem temeljnim človekovim potrebam po spontanosti, izvirnosti njegovega prebivanja, neposrednosti, miru, zato človek išče načine, kako bi prebil obzidje mesta, v katerega se je zaprl že pred 3 tisoč leti v stari Mezopotamiji in Grčiji.