Mi smo že poosamosvojitveno zgodbo našo začeli s tajkunskimi posli, saj nas v tistem obdobju manj kot to, kam so izginili milijoni in milijoni takratnih mark iz trgovine z orožjem zanima to in pa skrbi ali bo mogoče kdo, ki mu je bilo v tistem obdobju narejena krivica dobil kdajkoli kakšno odškodnino. Seveda, ta pijavka ali pa ta klop, ki se je od 90-ih let naprej redil in pa razvijal, se je pa seveda najbolj napihnil in pa nasesal te krvi od zgodbe iz avgusta 2005, ki jo imenujemo dogovor v Mercatorju pri bivšem predsedniku Vlade, tam je bil pa res push up in pa dodana vrednost in pa potem zdaj, ko nas je vse, ne glede na politično barvo v teh zgodbah, pa streznila zgodba, ki se ji reče gospodarsko finančna kriza. In jaz mislim, da v tem trenutku smo dolžni vsi tisti, ki smo v politiki reševati tisto, kar se rešiti da, brez odpustkov, predvsem pa brez tega, da kažemo na krivce ali jih je več z leve ali več z desne, največ ne krivcev, ampak največ
žrtev je pa med tistimi, ki seveda zaradi teh zgodb, zaradi kreditov, zaradi poslovanja bank danes izgubljajo delo in pa tako težko živijo.