Sam dvomim, da bom še kdaj v tem Državnem zboru z večjim veseljem in z večjo vero upravičenosti pritisnil tipko "proti", kot pa proti predlogu te interpelacije. In izrekam vso podporo gospe ministrici in spoštovanje za to, kar počne, ker mislim, da najina generacija, generacija tudi kolega Jurija mlajšega, Frangeža, Levaniča in še koga, ni kriva za stvari, ki so se dogajale takrat, ko smo mi hodili v šolo skupaj z nekaterimi, ki kasneje niso mogli z nami na fakulteto, ker jih je država izbrisala, medtem ko so se drugi šli kavbojce, po besedah gospoda Gorenaka, ko so po ulicah hodili z orožjem, jaz srčno upam, da kot uniformirani policisti ali pa lovci, ker v vsakem drugem primeru bi bilo to čudno in nezakonito. Mislim, da bo to zaključek tega poglavja, upam, na nek način omilil tudi madež, ki ga ta država ima, ker v svoji zgodovini, kljub temu da je že v času rajnke Avstrije in v kraljevini Jugoslaviji obstajal nek parlamentarizem in tudi neki elementi
državnosti, se nikoli še nismo tako samostojno odločali, kot se odločamo zdaj, zadnjih 18 let, in v tem času ta država ni naredila nobene tako resne kršitve človekovih pravic, kot je ta.