Pri tem bi se neposredno navezal še na nekatere pomisleke, ki so spremljali pripravo predlaganega zakona in so bili izpostavljeni tudi v razpravah v Državnem zboru, predvsem so bili intonirani oziroma poudarjeni s strani stroke krajinskih arhitektov. Njihove mnenje je namreč, da zakon ureja predvsem področje arhitekturno-urbanističnega načrtovanja in se osredotoča le na naselja in pozidan prostor, ne obravnava pa v zadostni meri tudi tako imenovanega odprtega prostora oziroma krajine, s čimer ne sledi smernicam, ki jih narekujejo mednarodne konvencije o krajini. Navedenemu mnenju moram nasprotovati, kajti zakon določa, da se ves prostor, s prostorskimi akti občin, celovito obravnava in da se na podlagi strokovnih analiz ter v skladu z identiteto in tipologijo prostora oblikuje v enote urejanja prostora, v okviru katerih se določajo prostorski režimi.