Ob sprejemanju uredbe o lokacijskem načrtu v letu 1996 so namreč vsi predstavniki države, tako ministrstva za promet, Darsa in ministrstva za okolje na vseh javnih zborih in predstavitvah dokumenta zatrjevali, da cestninskih postaj na tem področju nikoli ne bo, zato so cesto umeščali v bližino naselij in zatrjevali, da mora služiti tako tranzitnemu prometu kot tudi znotrajregionalnim povezavam. Danes o tem ne želijo slišati ničesar, važen je le finančen izplen. Pričakovani nekontrolirani odliv prometa zaradi izmikanja plačila na regionalne in lokalne ceste pa jih ne zanima, saj to je vendarle problem, s katerim se bodo srečevale lokalne skupnosti.