Torej, mislim, da je v zunanjepolitičnih zadevah in v zadevah strateških odločitev ter takrat, kadar posluša naše razprave tudi tujina, dobro govoriti čim bolj enotno in doseči soglasje. Jaz ne zanikam potrebe in pozitivnega efekta kritike, mislim pa, da je konfrontacija oziroma strankarsko navijanje, ko gre za zunanjepolitične teme in zunanjepolitične zadeve, deplasirano oziroma je zgrešeno. Prav tako mislim, da traktat gospoda Lahovnika o plebiscitu in osamosvajanju, o tem, kdo je predlagal plebiscit, kdo je bil zraven pri osamosvajanju, kakšna je bila logika tiste stranke, ki se je takrat imenovala ZSMS, se pravi, za svobodo mislečega sveta, in tako naprej.