Skratka, sodišče v tej obrazložitvi izrecno zastopa stališče, da ima država pravico sama diskrecijsko odločati, ali bo posamezniku vizo izdala ali ne, in da s tem, ko nekdo zaprosi za vizo, ne prosi za nekaj, kar je njegova pravica, ampak prosi za dovoljenje, o katerem odloča država. Takšno stališče je zavzela tudi služba za zakonodajo v svojem stališču z 18.7.2002, kjer je na zaprosilo zunanjega ministrstva ob primeru, ki ga verjetno tudi vi imate v mislih, izrekla približno takole, citiram: "Izražanje, ki ga je v obrazložitvi uporabilo vrhovno sodišče, da namreč pri izdajanju vizumov gre za suveren akt države, ne pa za odločanje o kakšni pravici, je po našem mnenju popolnoma pravilno. Vizum, s katerim je njegovemu imetniku dovoljen vstop v državo za določen čas, ni odločitev o pravici, temveč suverena odločitev države oziroma njenega za to pristojnega organa."