ROMAN JAKIČ: Spoštovani ministri, predsednik, kolegice in kolegi! 22. aprila lanskega leta se je moja družina zbudila v grozljiv dan. Gala, trinajstletnega sina je ponoči zadel infarkt hrbtenjače in ga prisilil sesti na invalidski voziček. Mesec dni sem na pediatrični kliniki ob njegovi postelji presedel in prebedel vse noči, neudobno zleknjen na dveh šolskih stolih in z grozo opazoval ostale starše, speče na tleh v spalnih vrečah poleg svojih težko bolnih najdražjih, ter poslušal konsultacije med lečečimi zdravniki in starši na hodnikih, glede na to, da za to ni primernih intimnih prostorov.