Bojim se, da ob nekem presplošnem navdušenju, da dajmo nekaj vendar storiti, ker so zaznane neke nepravilnosti, mnogo tega pogosto opažamo in v navdušenju ustanovimo komisijo. Ta komisija se potem znajde - sama komisija in s tem seveda parlament - se znajde v neki čudni poziciji, da začne najprej - tako kot je tudi kolega Kelemina omenil - dolgo časa premišljati, če sem prav razumel, o tem, kaj naj pravzaprav počne. In to, kar je kolega Moge povedal, seveda, nimaš niti preiskovanca pravzaprav določenega v tistem trenutku, ampak se nekako iščeš in seveda lahko zaideš, ni nujno, da zaideš.