Skrbi me zato, ker mislim, da je slovenska zunanja politika v poskusu urejanja enega od odprtih vprašanj s sosednjo Republiko Hrvaško očitno šla po poti, ki je pripeljala do neuspeha. Vsi smo si želeli, da vsaj to pot po letih poskusov pride do uspeha, vendar se je zgodilo to, kar se državama ne bi smelo zgoditi - govorim o dveh državah - in moja razlaga je, da se je to lahko zgodilo samo zaradi asimetričnega pristopa k rešitvi mejnega vprašanja med obema državama. To poudarjam še posebej z ozirom na to, da sta se lotila to pot zadeve dva predsednika vlade, čeprav to običajno delajo ministri, z diplomacijo vodijo pogovore in običajno prej poiščejo na obeh straneh politično podporo zaključne rešitve ali pa za mogoče vprašljive rešitve v nekem sporazumu.