Resnično ne, gospod Moge, samo bojim se, da na tej točki ni mogoče ostati, ker bo potem kdo govoril o zdravnikih, pa smo že govorili; kdo bo govoril o policistih, carinikih in še kom, pa smo že govorili; kdo bo govoril o sodnikih, ki imajo svoje zahteve, pa smo že govorili. Pa še o kom in stvari se bodo začele med sabo prepletati in jih ne bomo znali končati. Zato je moje osebno mnenje, da bi korektno do tega zakona na najpomembnejši točki samo tako ravnali, da bi pa res - se opravičujem gospodu ministru za morda tudi ne najbolj prijazno besedo, ki jo bom tokrat izrekel, ampak jo rečem iskreno in z dobro željo -, da bi do tretje obravnave vlada imela stališče, da bi to stališče do tretje obravnave držalo, pa bi bilo utemeljeno z medsebojnimi argumenti in primerjavami, da bi bilo utemeljeno tudi vis-à-vis skupne mase in razmerij, ker kdaj pa kdaj ima, bi rekel, človek občutek, da zaradi želje, da se zakon sprejme, tudi v krajšem času rahlo dopolnjujemo,
da ne bom kaj hujšega rekel, svoja stališča.