Njihovi otroci, ki so bili poslani na to pot, pa še živijo, in še danes, po tolikih letih, 60 let bo že skoraj minilo, izredno težko občutijo to pot in zadane so jim bile globoke brazgotine, ki se niso nikoli zacelile. Ne bom pozabil matere, ki se je zgrozila, ko je septembra leta 1941 slišala grmenje okupatorjevih kamionov nad svojo hišo, ko je morala spakirati, vzeti svojo desetčlansko družino, si v naročje vzela svojega najmlajšega sina, trimesečnega otroka in ga je v naročju držala sedem dni in sedem noči, od Povšnika do Rainhenburga, Brestanice in potem naprej v nemško izgnanstvo. Od tam so se nekateri vrnili, nekateri ne, na svoje požgane domove in jih s svojimi rokami, že večkrat, kot sem rekel, tudi zgradili.