Očitno je pri pripravi tega zakona predlagatelje vodilo predvsem izhodišče, da je država dolžna pomagati tistim, ki si resnično ne morejo pomagati, torej je v prvi plan postavljena dolžnost posameznika, da sam po svojih sposobnostih skrbi za dostojno preživljanje sebe in tistih, ki jih je pač dolžan preživljati. Državni uradniki pa imajo vrsto diskrecijskih možnosti, po katerih tudi subjektivno lahko ocenijo upravičenost posameznika do prejemanja socialne pomoči. Odmikamo se torej od principa univerzalnosti pravic in vedno bolj ožimo poimenovanje socialne države na resnično skrajno hendikepirane skupine prebivalstva po oceni državnih uradnikov, zaposlenih v centrih za socialno delo.