Nikoli ne bom pozabil, nikdar ne bom pozabil, ko je oče pripovedoval, kakšno zagrenjenost je videl na obrazu generala Maistra, ko mu je general Maister v rodni hiši - tudi moji rodni hiši, že takrat, ko je bil general Maister od beograjskih oblasti penzioniran in pozabljen, namerno - prignal z očetom in stricem, ko sta se skupaj borila za slovenski Maribor v to mojo rojstno hišo in je general Maister pripovedoval z zagrenjenostjo, zakaj je poslušal takrat Ljubljano, zakaj je prosil Beograd. Ko bi lahko bistveno več naredil, če se ne bi zavedal, če bi mislil, če ne bi bil tako pošten in tako zaupljiv do teh, ki bi po svoji dolžnosti morali reagirati, ki bi morali delati na stvari takratne države, pa niso delali.