nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Poleg tega, da se v takih trenutkih razprši odrski karakter osebe, se takrat kaže tudi pomanjkanje izvirne dramatičnosti, tiste, ki poganja dramsko dejanje v tek, in tiste, ki priteguje pozornost gledalca. In tak je tudi vtis o predstavi kot celoti: v najmočnejših trenutkih je to izjemno intenzivna, verjetna, avtentična in katarzično presunljiva igra o nemoči ljubezni, v najšibkejših trenutkih (kamor je šteti zlasti nastope zdravnika) pa je konceptualistični poskus, razpršen v množico akcij, ki so odrska mašila in markacije, saj se odmikajo od jedra dramskega dejanja, ki poteka drugje, recimo v tistem duhu, ki je režiserjeva izvirna inspiracija in vodilo.
K vtisu moči predstave pripomorejo tudi drugi igralci, zlasti Sebastijan Cavazza kot Kostja s samouničevalnim uporništvom, Romana Šalehar kot Maša z močno, vase obrnjeno žalostno ljubeznijo, Primož Ekart kot Trigorin z jasno artikulacijo lika, ki pa je v zasnovi preveč pozitiven, Sandi
Pavlin kot Petruška, ki dogajanje obarva toplorjavo; k njeni nemoči pa pripomore priredba besedila, ki je na trenutke (npr. v dialogih med Irino in Kostjo) in v nekaterih likih (npr. Irina) zbanalizirano, zreducirano na nekaj slabo artikuliranih ali izpraznjenih fraz, ki ne omogočajo niti kvalitete doživetja, niti dramatičnih konfliktov, niti razvoja likov, temveč ponazoritev stereotipnih vsakdanjih situacij, največkrat preprostih jeznih prepirov in samozadovoljnega odrskega življenja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani