nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ko sem se marca letos z ravnateljem ljubljanske drame domenil, da prevedem Molièrovo komedijo »Le Misanthrope« (povabilo je tokrat prišlo o pravem času, kot dobrodošel izziv prevajalski utrujenosti in z njo povezanemu občutku serialnosti in rutinerstva), sem v glavnih obrisih vedel, v kaj se podajam, pa tudi preizkusil sem se prej z nekaj deset stihi. Dokaj jasno mi je bilo, da ne bom mogel ohraniti forme izvirnika, se pravi, strogih aleksandrincev z zaporedno rimo; po eni strani mi za to primanjkuje obrtne veščosti, a prepričeval sem se, da bi, četudi bi se ji kdaj bolj priučil, takšen prevod začel z odra spregovarjati enolično in skorajda lajnasto, ob tem pa še vsebinsko marsikdaj ohlapno in značajsko neizostreno, kar se - v večji ali manjši meri - neogibno zgodi pri prenašanju strogih oblik. A ko sem opažal (in potem zavestno sklenil), da prevod po formalni plati ne bo zrcalna slika izvirnika, sem se hkrati zavedal, da ga ne smem (in niti
ne želim) razvezati v amorfno besedno gmoto in da tudi ne morem privoliti v nekakšno razvalovano ritmizirano prozo, ampak da moram (in hočem) v njem ohraniti urejenost, ki bo stroga, a manj utesnjujoča, ves čas razvidna, a zvočno in ritmično manj monotona; nekakšno sled forme torej in s tem že njeno razrahljanost, obvezujoč stik s tradicijo in hkrati opazen odmik od nje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani