nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Pisanje o slovenskem gledališču in dramatiki je izjemno bogato; obsega tako osebna pričevanja, spomine in opazke kot tudi zelo natančne in specializirane znanstvene študije o posameznih problemih, avtorjih, dobah in pojavih. A med obema načinoma pisanja - osebnim, angažiranim, subjektivno zaznamovanim in strogo znanstvenim, objektivnim, distanciranim - poteka opazna meja-ločnica. Včasih je potrebna in nujna, drugič moteča in nepotrebna, v vseh primerih vprašljiva in sama po sebi vredna polemične avtorefleksije: je mogoče o vprašanjih umetnosti pisati s hladno distanco, navidezno »objektivnostjo«, ujeto v nedosegljive kanone nadčasovnih estetskih sistemov?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani