nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Vse drugače, veristično, skoraj zares in z do konca napetimi emocijami, ki ves čas spreminjajo smer, natančno in zaostreno so odigrali delo sodobnega britanskega dramatika Patricka Marberja Bližje pod režijskim vodstvom Vinka Möderndorferja v celjskem SLG; tam se je Franci Križaj kot zadnje režije pred upokojitvijo suvereno in natančno lotil Boltovega Človeka za vse čase, skoraj tragedijo o spopadu med pravico in močjo, oblastjo in posameznikom brechtovsko deziluzioniral z Navadnim človekom, predvsem pa je izstopal Janez Bermež kot Thomas More, tokrat bolj človeško ranljiv in svetniško pravičniški kot državniško oster in pragmatičen.
Tisto, po čemer si bom sezono zapomnil, pa so bili trije v vseh ozirih presežni gledališki dogodki; najprej gostovanje operete Saints and Singing v Cankarjevem domu, prvo - slovensko in moje - srečanje z nedvomno svetovno režisersko avtoriteto Robertom Wilsonom; in če je bila sama predstava tehnično perfektna,
očarljiva zaradi neverjetnih scenografskih rešitev s horizontom, mestoma duhovita, osupljiva zaradi izredne discipline mlade nemške igralske zasedbe, pa vendar tudi nekako sterilna in iz praznjena, je bilo Wilsonovo predavanje pred tem posebno in neverjetno doživetje, nudilo je izčrpen in natančno odmerjeno cenzuriran pogled v mojstrovo delavnico, v napaberkovane ustvarjalne impulze, bilo do konca naštudirano, vključno z nekakšno obvladano spontanostjo; Wilson je pokazal vso svojo karizmatičnost in to, da briljantno, suvereno in brez napak igra samega sebe.
Brezrezervno pa sta me navdušili tudi dve predstavi, ki jih je režiral Vito Taufer; v Novi Gorici Beckettov Konec igre, pri katerem je domiselno, s Clovovo deloholičnostjo, ki ga, ob nepremičnem Hammu sili v šepajočo, repetitivno in seveda povsem brezupno premikanje, zapolnil ogromen oder, predstavo pa s kupom imenitnih, duhovitih, pa tudi tesnobnih domislic; imenitna sta bila tudi oba igralca, strog,
minimalističen in pretežno nepremičen, natančen Ivo Barišič kot Hamm, in z infantilnim uporništvom v falzetu govoreč, s spremenjeno hojo iz kolkov šepajoč Radoš Bolčina kot Clov. Taufer je še enkrat, po lanski Ionescovi Plešasti pevki v isti hiši, dokazal, da ima imeniten in natančen stik z modernistično klasiko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani