nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Prvi se je oglasil dramski igralec Niko Goršič alias režiser Nick Upper, ki je spregovoril o prevladi repertoarnega modernizirano klasičnega gledališča (vodilni režiserji Mile Korun, Dušan Jovanović, Janez Pipan, Eduard Miler ...), ljubiteljski alternativi (Ana Monró, Grapefruit teater, Teater Gromki ...), nosilcih postmodernističnih tendenc, ki so umestili slovensko gledališče v sočasno svetovno dogajanje (Vito Taufer, Dragan Živadinov, Tomaž Pandur, Damir Zlatar-Frey ...) in o nadaljevanju izročila plesnega gledališča (Ksenija Hribar, Matjaž Pograjc z Betontancem, Brane Potočan ...), ki je pripeljalo po njegovem do izvirnega slovenskega »dobesednega« plesnega gledališča, kakor ga vidimo v uprizoritvah Matjaža Pograjca ter režiserja Eduarda Milerja in koreografke Ann Papoulis. Med »nadaljevalce« Wilsonovega gledališča podobe je uvrstil Vlada Repnika, Sebastijana Horvata, Matjaža Bergerja, med začetnike »elektronskega« ali medomrežnega teatra pri
nas Igorja Štromajerja, med »nadaljevalce« klasičnega in sodobnejšega performansa (vključno z »body artom«) pa Marka Peljhana, Emila Hrvatina in sebe (kot oznanjevalca »gledališča dotika«).
Beg od aktualnosti
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani