nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Že v izhodišču pa se odpove uprizarjanju Makbeta kot okrutne senekovske igre (torej njegovi telesnosti), pa tudi uprizarjanju njegove »verbalne« absurdnosti. Sicer je postavitev v svojih najizrazitejših trenutkih še vedno močno »verbalizirana« (ponavljanje, prekrivanje replik, nekakšno preskakovanje in jecljanje njenih sestavnih delov itn.), vendar gre Horvatu mnogo bolj za temeljnejšo prezentacijo osnovnih (pred)gledaliških »elementov«: za vzpostavitev gole odrske navzočnosti, nekakšnih temačnih silhuet, ki v svojih obrisih nosijo zgolj slutnjo telesa, in govora kot golega odpiranja ust, komajda razločnega šepeta, ki v svojem vztrajanju na meji slišnosti nosi le slutnjo jezika. Kljub navidezni nedoločnosti je predstava v posameznih odrskih rešitvah (zlasti tistih, ki so scenografsko, lučno, glasbeno in mizanscensko do kraja usklajene) povsem »definitivna«; na površini svet, ki ga uprizarja, sicer močno estetizira, vendar nikdar ne pozablja na primarni
vir tega postopka, na odmik od vsega konkretnega v abstraktno ontologijo gledališča, ki se izreka v paradoksu o bivanju: biti tu hkrati pomeni biti tudi že nekje drugje, »moč in smrt, zlo in dejanje« so hkrati že lastne metafore, približki iz razdalje oz. iz nemogoče arhimedovske stojne točke zunaj tega sveta - kar pa je možna definicija pozicije sodobnega subjekta v času ob njegovem »izteku«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani