nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Zato je po njegovem mnenju ta knjiga dragocen spomenik našemu alpinizmu, spomin živim in mrtvim alpinistom ter predvsem nadvse zanimivo in napeto branje - pa naj gre za vznemirljivo in viharno površino zgodbe ali za globoke skrivnostne vrtince, ki jih je na površini mogoče komaj zaznati.
Če pustimo ob strani epohalno vprašanje, čemu dnevnik v tako skribomanskem času (ali bo ta s svojimi piškavimi zobmi zasebnosti res razžrl substanco, iz katere so zgneteni veliki romaneskni teksti - na primer?), nam v primeru obsežnega Inkretovega dnevnika - obsežnega po tematskih širjavah in nacionalno-kulturno-političnih skušnjavah, ki se jih loteva; ne po velikosti časovnega izseka, saj gre samo za dobra tri leta: od začetka decembra 1992 do konca decembra 1995 - ostane eno samo pomembno vprašanje, ki zadeva »transvestitsko« žanrsko naravo tega izdelka: so Melanholična razmerja zasnovana predvsem kot kronika časa, ki mu Inkret, eden kulturno najbolje razgledanih
in literarno-jezikovno najbolje verziranih opazovalcev »našega časa«, gleda v utripajoče drobovje - ali pa imajo ob vsem tem tudi izrazito osebno izpovedno, torej neprikrito literarno ambicijo?
Vprašanje je na prvi pogled akademsko, saj je jasno, da je dnevnik po svoji žanrski naravi oboje, se pravi, izpoved in pripoved, refleksija in opis, »dom in svet« - da je le optika zanesljivo prvoosebna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani