nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Nesreča, ki je prerasla v literarni prepir, se je začela že leto po smrti, ko so prvič izšle njegove Poezije; ime ji je bilo Anton Aškerc. Čeprav je Aškerc, ki je skupaj s Franom Govekarjem obiskal Ketteja na smrtni postelji in poskrbel, da je pesnik le štiri dni pred smrtjo podpisal pogodbo z založnikom Schwentnerjem, rešil pravno plat Kettejeve zapuščine in preprečil, da bi se njegovi neurejeni papirji porazgubili, je ta avtoritativni narodni uglednež, ki je na bistveno mlajšega pesniškega kolega (in tekmeca!) očitno gledal kot na literarnega negodnika, v svoji prvi izdaji Poezij (1900) Kettejeve rokopise obravnaval zelo nespoštljivo: krajšal, popravljal, izpuščal. Glas proti njemu je dvignil Župančič, zlasti besno pa se je oglasil Cankar, Ketteju najbližji literarni kompanjon, ki je imel Aškerca za »najnerazsodnejšega kritika slovenskega«, njegovo ukvarjanje s Kettejem pa je imenoval »neodpustljiva pregrešna nerodnost«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani