nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Naj ob obmesečnici slovenskega kulturnega praznika prikličem v spomin letošnjo Prešernovo proslavo, ki se mi je zdela, kot gledalcu pred televizorjem, zabavna in hkrati žalostna zaradi enega detajla. Pri tem ne mislim dejstva, da so mi uslužni snemalci ali mešalec slike ali TV režiser pokazali predsednika države skoraj tolikokrat kot vse nagrajence skupaj; tega sem vajen, pa naj gre za prenos košarkarske tekme (zlasti, kadar zmagujemo!) ali za poročilo z znanstvenega simpozija, in me niti ne zanima, ali je tovrstna prizadevnost nekako domenjena »od zgoraj« ali pa je nasledek podedovanega »notranjega instinkta« snemalcev in poročevalcev, in niti ne krivim predsednika, da se toliko »kaže«, pač pa se mi zdijo borni in od predvčerajšnjim tisti, ki ga čez vsako okusno mero kažejo ali pa »pozabijo«, v podpisu k fotografiji na prvi strani tega časopisa, navesti imena vrhunskih znanstvenikov, katerih zasedanje je predsednik obiskal in se slikal z
njimi. Na Prešernovi proslavi se mi je zdelo osupljivo nekaj drugega: burno ploskanje, ki je sledilo recitaciji Šalamunove Dume 1964 in mejilo tako rekoč na ovacije, za katere se je pesnik-nagrajenec (diplomatsko?) prijazno zahvalil in jih nekako umiril.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani