nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Avtor antologije v svojem kratkem pregledu prekletih pesnikov, sklicujoč se na Verlainovo definicijo (o absolutni metaforičnosti, absolutnosti v izrazju, o absolutnosti Pravih kraljev najboljših stoletij, vendar prekletih) najde take vrste pesnike pogojno že v antiki (Katul, Sapfo), med češkimi pa mednje uvrsti romantika Mácha in celo srednjeveški dialoški tekst Tkalec neznanega avtorja (po l. 1400). Prekletost je kategorija, ki obstaja zunaj časa, vedno se najdejo pesniki, ki so po svoji življenjski usodi, po svoji poetični senzibilnosti, po svoji nekonformističnosti zunaj okvirov sprejemljivega, sprejetega - ali kot pravi Slavík, »posebej ranljivi pesniki, nemočni, taki, ki nosijo več križev, kot je običajno, in za katere se zdi, kot bi pritegovali težave«.
Avtorji, zajeti v antologijo, nosijo naslednja znamenja prekletosti: mnogi so živeli v revščini, po robu so se postavljali družbenim konvencijam, trpeli zaradi nesrečnih ljubezni, se
zapijali, umirali od tuberkuloze ali delali samomore.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani