nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Šele po vojni in mračni dachavski izkušnji so se v njegovi umetnosti naselili mir, spokojnost in poezija, ki izvirajo iz hvaležno uzrtih preprostih motivov iz kamnite Dalmacije kot večna prisotnost, ki se obnavlja iz življenjske moči kot barvita tenja in kot natovorjeni čolni statično prehaja v onstranstvo. V neposrednosti motivov z otovorjenimi konjički in skalnimi pokrajinami so zajeti trajnost mita ter odrešilnost tišine in samote, ki jo odgrinja pogled, obrnjen od civilizacije v prvinsko bivanje človeka in narave; oba - človek in narava - pa sta se združila v pozneje oživelih podobah dachavskih trupel, ki so kot slike otrplih ostankov življenja, ljudi ali debel, pričevanje o življenju, v katerem se je strašna groza minulosti meditativno umirila v spoznanje, da se smrt spreminja v pokrajino življenja in da vse dozoreva za isto večnost.
V Mušičevih podobah smrti vsak prizor govori o življenju, ki pa ni način osebnega izraza, marveč sega
čez sleherno individualnost in presega vso bolečino kot spoznanje onkraj smrti, ki povsod občuti življenje, četudi spremenjeno v spomin, s katerim so prežarjeni vsi umetnikovi poznejši živi starci, poduhovljeni avtoportreti ali dialogi v tišini ateljeja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani