nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Torki so torej izgubljeni za kar koli drugega razen za družinsko rutino. V preostalih štirih urah dneva je treba iti v trgovino, skuhati, pospraviti, odgovoriti na najmanj deset telefonov, prebrati dnevno pošto in časopis, pomagati otrokom pri šolskih zadevah ali se vsaj malo z njima pogovoriti, nenehno tekati za ta malo in ji jemati iz rok stvari, ki jih ne sme uničiti ali s katerimi se lahko ponesreči, skopati dojenčka, pogledati dnevnik, dati mulca spat po dolgem protokolu, ki se lahko od običajne pol ure mimogrede razvleče na dve uri. Gre pa tako: lulati (se šele učimo), umiti rokice (in pri tem poplaviti vso kopalnico ter se zmočiti od vrha do tal), umiti zobke (bežati s krtačko v ustih čez vso predsobo, ker mami potem kriči, saj se boji, da bom padla in si zabila krtačko v grlo), v pižamico (če me ujameš!), tatiju ljubčka, na mamino posteljo (mami najbolj kriči, če skačem po postelji in se mečem vznak), daj mi medvedka, kužka, punčko, stekleničko
z mlekom, pokriti nogice (najraje brcam z bosimi nogami!), prebrati knjigico, ugasiti lučko (ujemi me še enkrat!), »mir-že-enkrat«, kaseto (hvala Bogu za tehniko in Malega Kakaduja), na-drugo-stran-kaseto ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani